Sodelujejo:
prof. dr. Matjaž Zwitter, dr. med.
prof. dr. Urh Grošelj, dr. med
prof. dr. Borut Ošlaj, filozof
povezuje Manca Rus, dr. med
Iz uvoda Jona Grošlja, profesorja na Škofijski klasični gimnaziji:
Če nam že samo ime sporoča, da naj bi šlo pri evtanaziji za nekaj dobrega (gr. eu - dobro, thanatos - smrt), pa se zdi, da to tezo nekritično sprejema vse več ljudi. Zdi se, da si skuša človek prilastiti tisto, kar je bilo nekoč izključno v pristojnosti bogov - odločanje o življenju in smrti. Tudi znamenita Hipokratova prisega še danes zavezuje vse zdravnike, da ne bodo predpisali smrtonosne učinkovine.
A evtanazija postaja vse bolj družbeno sprejemljiva - tudi pri nas se pojavljajo pritiski, da bi jo sprejeli. Po nedavni raziskavi Inštituta Mediana je okoli 58 % Slovencev naklonjenih uzakonitvi evtanazije. V Evropski uniji jo v različnih oblikah dovoljujejo v kar 12 državah. Poleg tega se indikacije zanjo vse bolj širijo - nedavno so na primer na Nizozemskem sprejeli zakon, ki dopušča evtanazijo tudi za mlajše od 13 let. Vse skupaj je izpadlo kot šolski primer »učinka domin« - od prenehanja preganjanja medicinske pomoči pri samomoru odraslih terminalno bolnih do tega, da je dostopna tudi otrokom in psihiatričnim bolnikom, je minilo nekaj desetletij.
Tudi v Sloveniji imamo evtanazijo na mizi - strokovno se temu reče Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ), ki ga je sestavilo društvo Srebrna nit in o katerem trenutno poteka vroča javna razprava. Res želimo, da lahko tudi pri nas odločamo o življenju in smrti tistih, ki si zaradi takšnega ali drugačnega razloga želijo umreti? Kaj pa pritiski družbe, svojcev …? Kakšne vrste evtanazije sploh poznamo? In predvsem, kaj ni evtanazija …?